Aljaški malamut - Kralj severa



Aljaškega malamuta je vzredilo ljudstvo Mahlemiut. Živelo je na Aljaski, na ogromnem ozemlju Kotzbue Sound -- med rekama Kobuk in Noatak, ki je bilo del ruskega imperija in leta 1867 prodano Združenim državam Amerike za 7.200.000 dolarjev. Mahlemiuti so bili zaradi njihove hrabrosti in ribiških spretnosti zelo spoštovano ljudstvo. Bili so višje postave, mehkejših obrazov in s svojimi psi so ravnali lepše kot ostala ljudstva. Njihovi psi so bili večji in močnejši od ostalih nordijskih psov in zelo podobni polarnim volkovom. Zgodovinski viri navajajo, da so v letih 1870 do 1880 severni jeleni - karibuji iz nepojasnjenih razlogov spremenili poti svojih selitev in s tem Mahlemiutom odvzeli osnovni vir prehrane. V teh časih si družine niso mogle privoščiti več kot dveh ali treh psov in so pri vleki sani pomagale ženske in otroci. Ljudstvo je začelo izumirati in ista usoda bi skoraj doletela njihove pse.



Ko so leta 1896 v Bonanza Creek - Klondike odkrili zlato, je izbruhnila zlata mrzlica in aljaški malamut je postal najbolj cenjeni vlečni pes. Takrat so jih začeli pariti z drugimi pasmami. Ta križanja so razlog razlikam, ki jih najdemo pri današnjih malamutih.



Kasneje - po letu 1888, so malamute pse uporabili pri osvajanju severnega tečaja (Frederik Cook in Robert Elwin Peary). Z njimi je 14. decembra 1911 osvojil južni tečaj Roald Amundsen - skoraj istočasno se je na to pot podal tudi Robert Falcon Scott s poniji, ki pa so zaradi mraza in ledu poginili, pa tudi Scott se s te ekspedicije nikoli ni vrnil.

Prvi zapis o aljaškem malamutu najdemo v časopisu the Private Journal of Captain G.F. Lyon iz leta 1824.
V knjigi, ki je izšla leta 1899 z naslovom The Klondike Stampede , pa je avtor Tappan Adney svojim opisom dodal tudi zelo dobre risbe psov in vpreg. Napisal je: najboljši pes na Yukonu je Eskimo, ki ga iskalci zlata imenujejo malamut. Knud Rasmunsen in Amundsen sta avtorju knjige malamuta opisala takole: nikoli ni bilo psa, ki bi bil bolje prilagojen življenju na mrzlem severu. Njegova dlaka je tako gosta, da ga odlično ščiti pred pošastnim polarnim mrazom. Njegove šape so močne in stisnjene tako, da se sneg in led ne nabirata med prsti. Glede hrane ni izbirčen, je vse in potrebuje bistveno manj hrane kot ostali psi njegove velikosti. Malamut je prijazen in zvest pes, uživa če ga razvajamo, obenem pa je zelo ljubosumen in neustrašljiv bojevnik. Ta pes ne bo navdušeno skakal okrog vas in vas pozdravljal, je samozavesten in samovoljen in včasih celo težaven prijatelj. Res pa je, da nam pes, ki ne povzroča vsaj malo težav, ne more nuditi veliko užitka.


Vsakdo, ki se je kdaj lotil raziskovanja zgodovine te pasme se je strinjal z ugotovitvijo, da je ta nastala na določenem delu Arktike. Ko pa želimo raziskati zgodovino današnjega malamuta, se naše raziskovanje lahko prične šele z letom 1935 ali 1940, ko so posamezniki pričeli vzrejati to pasmo in kupcem mladičev prvič izročili rodovnike, na katerih je bilo napisano ALJAŠKI MALAMUT. Takrat lahko zasledimo kakšnih 50 malamutov, katerih predniki so bili v rodovnikih navedeni kot NEZNANI.
Na samem začetku ni bilo nikogar, ki bi znal opisati to pasmo oziroma pojasniti, kakšen naj bi bil njen tipični predstavnik. Eskimi žal niso imeli svoje kinološke zveze, kjer bi lahko prvi ljubitelji te pasme poiskali potrebna pojasnila in tako je bila predstava o tej pasmi in s tem tudi vzreja v njenem začetku odvisna od zelo različnih mnenj posameznikov. Tudi to je razlog, da imamo še danes v tej pasmi toliko različnih tipov psov.

Še v letu 1947 so se v razstavnih ringih v Ameriki pojavljali ogromni, 70 kg težki malamuti, ki so bili pravzaprav napol bernardinci ali novofunlandci. Novi priseljenci na Aljaski so namreč s križanjem malamuta in bernardinca želeli vzrediti psa, ki bi vlekel vedno težje tovore. Tako so dobili ogromne malamute, ki so bili res izredno močni a na veliko žalost teh ljudi se je pri tem pojavil nov, a tudi velik problem - vsa dodatna teža, ki so jo ti velikani lahko vlekli, je morala biti njihova hrana. V težkih polarnih razmerah je bila prav hrana najboj dragocena in Eskimi so malamute tako izredno cenili tudi zato, ker so ti psi porabili polovico manj hrane kot drugi psi njihove velikosti.

Predvsem je ta pes velik prijatelj ljudi vseh starosti, ima živahen in pozoren temperament in se z lahkoto prilagodi vsakemu okolju.
Značilnost malamutovega značaja je velika neodvisnost in samostojnost in prav zaradi teh lastnosti so bili ti psi tako zelo cenjeni za vleko. V snežnih viharjih so morali malamuti sami izbirati varne poti čez tanek led in mimo razpok v ledu, saj človek s sani zaradi slabe vidljivosti psov ni mogel usmerjati.



Viri: This Is The Alaskan Malamute - by Joan McDonald Brearley 1975
The Complete Alaskan Malamute - by Maxwell Riddle and Eva B. Seeley 1981
The Alaskan Malamute Reference Journal - The Alaskan Malamute Club of America Inc. volume 1 - 8

Copyright © 1998 - 2012 Marija Al Faraj.
All rights reserved.
This site and the material contained within is copyrighted by Marija al Faraj and may not be copied,
forwarded, or published elsewhere without written permission of the owner (author)